Nesrečna in odtujena

Imela sem priložnost srečati osebo, ki mi je svoj problem opisala nekako v tej smeri: »Rodila sem se pod nesrečno zvezdo. Odraščala sem pod nesrečno zvezdo. Moja življenjska usoda je zapečatena. Usoda nam vsem že v naprej določa, kaj se nam bo zgodilo v življenju. Nobenih možnosti in pogojev za spremembo nimamo. Moji starši so mi v življenju povzročili nešteto travm.« Kaj storiti?

Beg ali soočenje?

Po mnenju te osebe sta preteklost in usoda krivi za vse. Ona pri tem nima nikakršne odgovornosti. Njeno razmišljanje je v njej povzročilo že toliko neugodnih stanj in bolezni, da jo lahko kvečjemu vprašam le še o tem, katere bolezni nima oziroma ali se je sploh kdaj v življenju počutila prijetno.

Pogosto zaradi preteklih ran iz različnih obdobij svojega življenja bežimo od samega sebe. Oseba, ki je izrazila svoje probleme, je polna obrambnih mehanizmov, ki so podzavestni. Obrambne mehanizme je vzpostavila v svoji preteklosti, da je z njihovo pomočjo lahko kot otrok lažje preživela. Čeprav jih v odraslem obodbju ne potrebuje več in so zanjo celo škodljivi, jih še kar naprej uporablja. Zakaj? 

Ljudje radi bežimo v izmišljene mentalne, sanjske svetove. Iščemo krivce za svoja stanja v preteklosti. Vse to počnemo, da se nam ne bi bilo potrebno soočiti z realnostjo. Toda če se ne soočimo z realnostjo, ne more priti do sprememb, ki so nujne za izboljšanje življenja. 

Zdrav duh v zdravem telesu

» Zdrav duh v zdravem telesu« je pregovor, ki nas spremlja že od nekdaj. Vsaj sama sem ga že mnogokrat slišala in »doživela na lastni koži«. Kaj pravzaprav pomeni? Če vzdržujemo svoje telo, negujemo tudi svojo duševnost, in obratno.

Če puščamo svoje bolečine nerazrešene na kateri koli ravni svoje osebnosti (spoznavni, socialni, mentalni, čustveni, telesni), ustvarjamo pogoje za nastanek vseh vrst bolezni na vseh teh ravneh. Bolezen je lahko posledica motenj v določenem organu v našem telesu, motnje pa so nastale zaradi nerazrešenih bolečin. Bolezni se lahko razvijejo tudi kot posledica delovanja naše kolektivne zavesti (lahko smo prepričani, da razsaja viroza, ali da smo okuženi s tem in tem, ali da določene živali prenašajo viruse in podobno). Dovzetnost za različna obolenja se lahko prenaša tudi medgeneracijsko iz roda v rod ipd.

Torej, tisoč in eno možnost imamo, da zbolimo. Če si ne vzamemo časa in se ne poglobimo v to, kaj nas v življenju muči, kaj nam manjka in kako to odpraviti, je teh možnosti še več. Zato je smiselno, da poskrbimo za svoje zdravje na vseh ravneh našega delovanja.  Če sami ne zmoremo, poiščimo ustrezno pomoč tretje osebe.

Poslušnost ali kaj drugega?

Smiselno je najprej odpraviti »laži, ki jih živimo«. Živimo pod pritiskom časa, pod tem, kaj nam narekuje družba in okolje. Smo kot »tempirane bombe«. Ne mislimo niti nase, še najmanj pa na svoje telo. Obremenjujemo ga do onemoglosti, dokler deluje in dokler posluša »nareke iz okolja«. Večina  vse v življenju odkriva skozi učbenike, ki jih narekuje in ustvarja um, toda to je umetna tvorba družbe. Redki smo tisti, ki izhajamo iz življenja, praktičnih izkušenj. 

V povprečju sedimo vsaj 14 let v šolskih klopeh, da bomo 50 let pridno delali. Na koncu pa »ne bomo užili sadov svojega dela« oziroma drugače povedano, 20 let bomo umirali pod vplivom umetnega vzdrževanja in zaslužka zdravstva ter farmacije. Kje je tu svoboda, demokracija? Za zdaj še imamo možnosti za preživetje (imamo dostop do hrane, vode, zemlje), a te dobrine si počasi lastijo korporacije. Kam nas to vodi? Vzgojeni smo v poslušnosti in uniformiranosti. Zakaj bi se torej šli spremembe?

Lahko o vsem tem razmislimo? Zgornji primer nam nakazuje ravno to. Vzgojeni smo in pustimo se vzgajati v tem, da bi bili v uravnilovki in ne v tem, da bi bili različni. Čeprav so nas »polna usta spoštovanja drugačnosti in posebnosti«, se kljub vsemu večinski tok usmerja k uniformiranju. 

Kaj me je privedlo k takšnemu razmišljanju? Vse preveč ljudi, ki jim skušam pomagati po svojih najboljših močeh, beži pred spremembami. Čeprav si želijo boljšega življenja, se ne zmorejo soočiti z nujnostjo sprememb. Preveč so vpeti v vrtinec časa. Bi se lahko zgodba odvila tudi kako drugače? 

Darija Žgavc, september 2019

Close Menu