Ko otrok ali mladostnik naenkrat noče več v šolo in reče: »Ne grem več v šolo«, se v ozadju vedno skriva zgodba in skoraj nikoli upor, skoraj vedno gre za klic na pomoč.
Za mnogimi »ne grem« stojijo trenutki in občutki, ki otroka ali mladostnika pretresejo: strah pred ocenjevanji, izključevanje med odmori, tihe solze, tesnoba, perfekcionizem ali domače spremembe, ki spodnesejo tla pod nogami.
Vsak »Ne grem več v šolo« ima svojo zgodbo
Za tem »ne grem« pogosto živijo zelo resnične zgodbe, ki so v današnjem času zelo pogoste:
- stres v šoli (testi, ocenjevanja, prevelika pričakovanja),
- socialne težave – izključevanje, zbadanje, občutek osamljenosti,
- strah pred neuspehom ali perfekcionizem,
- konflikti z učitelji ali neprijetna razredna klima,
- čustvene spremembe (tesnoba, panični napadi, depresivno razpoloženje),
- družinske spremembe, ki otroku ali mladostniku zmanjšajo občutek varnosti.
Pet otrok. Pet zgodb. Ena resnica.
Ko otrok ali mladostnik ne zmore več v šolo, ni len, ni uporniški in ni razvajen. Je preplavljen. Preobremenjen. Izgubljen. Ali včasih samo prestrašen.
Kako lahko starši pomagate?
Ne s pritiskom. S poslušanjem in brez obsojanja.
- Z opazovanjem sprememb in drobnih znakov: jok, bolečine v trebuhu, umikanje, izbruhi, izogibanje nalogam.
- Z ohranjanjem rutine (redno spanje, jutranji ritem, čas za počitek) in ustvarjanjem miru.
- S postopnim vračanjem v šolo z majhnimi koraki in v dogovoru z otrokom ali mladostnikom.
- Z vključevanjem vrtca ali šole: svetovalne službe znajo biti most in velik vir podpore.
- Z iskanjem strokovne pomoči ob dalj časa trajajočem in stopnjevanem odporu.
Pomembno
Otrokova, mladostnikova zgodba se ne spremeni z ukazom. Spremeni se, ko začuti, da ni sam. Vedeti mora, da ga vidite, slišite in verjamete, da zmore – korak za korakom.